mojmaks

Kako zelo je za otroke pomemben pust,si odrasli verjetno lahko le predstavljamo.

Vsekakor postajajo priprave na šemljenje vsako leto vse večje in daljše.V zadnjem času so v trgovinah na razpolago najrazličnejše maske,obleke in pripomočki s katerimi  mamice našemijo svoje otroke.Vse manj je kreativnih mamic,ki se spustijo tako daleč,da svojega otroka oblečejo same s svojo lastno domišljijo in doma same naredijo masko in opravo za svojega otroka.Ko poslušam mame okrog sebe,je to predvsem zaradi hitrega tempa in žal nimajo časa za te stvari.Meni pa se zdi to samo izgovor…

Ker imam neznansko rada otroke,navadno te vesele dni preživim v njihovi družbi.Barvam,slikam in ustvarjam najrazličnejše podobe na njihovih obrazkih.Koliko hvaležnosti in veselja sije iz malih očk.

Še pred leti sem redno hodila na pediatročno kliniko v Ljubljani na onkološki oddelek za otroke.Nekakšno dobrodelno delo za uboge otročke,ki so komaj prišli na ta svet in že so se morali soočiti s smrtjo.Kar srh me spreletava,ko pomislim na uboge duše,na vse očke,ki so me tam sprejele z velikim veseljem in hvaležnostjo,da sem jim popestrila pustni torek.

Princeske,mucki,slončki,kužki,levčki,pika nogavičke,vse živo sem ustvarjala.In vsakič,ko sem odhajala od tam,sem se pošteno zjokala.Nisem prenesla pritiska,nisem prenesla,kar sem tam videla,tako zelo me je prizadelo.

Tudi v Radovljici,kjer sem odrasla sem šminkala otroke v tamkajšnjem vrtcu.Charity seveda,saj sem prav v tem vrtcu pred dvajsetimi leti začela svojo prvo redno zaposlitev,kot varuška.Od otrok se lahko zelo veliko naučiš,le slediti jim moraš,jim prisluhniti in se z njimi ukvarjati.

Z letošnjim pustom ni bilo nič.Pred dobrim tednom sem imela namreč bližnje srečanje z ducat prehlajenih otrok in sem žal nalezla virozo,tako,da sem obležala v postelji.Po dolgem času sem prišla za daljši čas v Slovenijo,vsa vesela,da jo mahnem v hribe,pristala pa sem v postelji z vročino in vnetim grlom.

Še težje pa mi je bilo zato,ker sem bila dogovorjena,da bom prišla šminkat v Center za usposabljanje Dolfke Boštjančič iz Fužin,kjer so me pričakovali otroci,ki imajo cerebralno paralizo.Posebej za eno deklico mi je bilo tako pomembno da pridem,saj je imela rojstni dan.Žal sem bila preveč slaba in je bilo popolnoma nemogoče,saj bi lahko tudi koga okužila.

Liza,vsekakor se vidimo drugo leto in še kdaj vmes!

V soboto se bo poročila moja zelo dobra prijateljica.In kot se spodobi smo imele pred kratkim tudi deklišno.Povabljenih nas je bilo več kot dvanajst deklet.Med seboj se nekatere niti nismo poznale,vendar smo se v pičlih dveh dneh internetno uskladile in organizirale pravljično dekliščino,katere  verjetno ne bomo nikoli pozabile.

Vse skupaj se je začelo z večerjo v Ljubljani,nakar so se  dekleta z minibusom pripeljala do Radovljice,kjer so pobrale še mene. 

Pot nas je peljala na Bled,ki je bil prvič omenjen v nekem dokumentu iz l 1004.

Do 19.stol so Bledu vladali Briksenški grofje.Turizem na Bledu se je začel razvijati okrog leta 1850 s pomočjo hidrologa,švicarskega rodu Arnolda Riklija.

Med prvimi je spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda.Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja.Če je hotel privabiti goste je potreboval kopališča,urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti.Zato je leta 1895 na ozemlju današnjega Casinoja dal zgraditi preprosto leseno kopališče.

Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10 C in 15,6 C.Poleg tega je priporočal tople in parne kopeli.Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču.V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode.Izbral si je več izletniških točk v okolici Bleda,jih razdelil po težavnostnih stopnjah,ločeno za moške in ženske.Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in keglanje.

Pri Riklijevem zdravljenju je veljal strog dnevni red,ki so se ga morali držati vsi pacienti.Zgodnjemu vstajanju med 5 in 6. uro so sledili sprehodi in gibanje na zraku,pri čemer so zajtrk jemali s seboj.Za boljšo prekrvavitev so se po rosni travi sprehajali bosi.Po vmesni uri počitka je bilo približno ob 10h sončanje in kopanje.Med opoldanskim odmorom,ki je trajal do druge ure so imeli skromno kosilo,popoldne pa so nadaljevali sončanje,kopanje in sprehode.Ob pol šestih je bil glavni obrok in šele potem so bili prosti.Prehrana je bila vegetarijanska,meso je bilo na jedilniku le izjemoma in ga je bilo potrebno posebej plačati.

Njegovo zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim,na primer proti revmatizmu,migreni,nespečnosti,depresiji,slabokrvnosti,slabi prekrvavitvi in debelosti. 

Vrelce termalne vode imajo še danes v nekaterih hotelih na Bledu.In v enem izmed njih,natančneje v hotelu Grand Hotel Toplice smo dekleta zakupile savno,kjer smo se grele,kopale in se crkljale skoraj do enih ponoči. 

Začetki Gran Hotela Toplice segajo v daljno leto 1822,ko so tam postavili leseno barako,saj so odkrili dva topla vrelca oziroma naravna izvira in jima pripisali zdravilne lastnosti.

Leta 1854 so na tem mestu postavili prvi hotel,ki je nosil ime Luisenbad.V prvih petdesetih letih je doživel hotel pravi razcvet in je bil shajališče takratne visoke družbe.

Po prvi svetovni vojni je prišel hotel v slovenske  roke,saj ga je odkupila domačinka Jula Vovk,poročena Molnar in hotelu dala novo ime Toplice.

Okrog leta 1920 je kralj  Aleksander  proglasil Bled za svojo poletno rezidenco in ga tudi prvič obiskal.

Leta 1932 je gospa Jula Molnar je na svoje stroške povabila na Bled v hotel celotno hokejsko reprezentanco Čehoslovaške in organizirala meddržavno hokejsko tekmo na zaledenelem jezeru pred Grand hotelom Toplice med Jugoslavijo in Čehoslovaško. Svetovni prvaki Čehi so tekmo dobili s 24 : 0.

V začetku druge svetovne vojne,ko je v aprilu nemška vojska zavzela Gorenjsko, so nemške oblasti izbrale Grand hotel Toplice za svoj sedež. Udobno bivanje so si uredili vodja civilne uprave in poveljnika vojske in policije s številnim spremstvom. Tu so se shajali najvišji funkcionarji okupatorske oblasti na Gorenjskem.
Po pripovedovanju zaposlenih, so Nemci vsako vojaško zmago slavili v hotelskem baru s šampanjcem in z nemškimi borbenimi pesmimi. Celo v februarju 1943, ko je njihova šesta armada doživela prvi poraz pri Stalingradu, so ta poraz zalili s šampanjcem in solzami. Prvega oktobra 1941 je nemška pošta celo izdala nove poštne znamke z žigom: “Bled, vedno nemški” (”Veldes, Deutsch für immer”).
Zanimivo je, da so okupatorske oblasti od aprila 1941 do spomladi 1944 lastnici hotela Juli Molnar tedensko poravnavali račune za najem sob in pisarniških prostorov.

V maju, takoj po osvoboditvi, so v hotel namestili partizanske ranjence.

Po vojni je bilav reprezentančne nemene za predsednika Tita  zgrajena Vila Bled.

Leta 1965 je bil v festivalni dvorani na Bledu  svetovni kongres pisateljev v organizaciji slovenskega PEN kluba, ki mu je predsedoval Matej Bor. Med številnimi književniki so bivali v Grand hotelu Toplice tudi predsednik svetovnega PEN kluba Artur Miller (bivši mož Marilyn Monroe) in še dva nagrajenca z Nobelovo nagrado za književnost, in sicer: Ignazio Silone in Pablo Neruda.

V novejšem obdobju je prenova in posodobitev Grand Hotela Toplice  potekala od novembra 2001 do konca aprila 2002 in je temeljila na doseganju najvišjega nivoja hotelskih storitev, posodobitvi tehnoloških postopkov in dvigu požarne varnosti, vendar brez posegov v nosilno konstrukcijo. Z njo je Grand Hotel Toplice ohranil sloves enega najbolj imenitnih hotelov v Sloveniji in se približal najboljšim v Evropi.

Približno ob 01:00  nas je voznik avtobusa,ki nas je ves čas potrpežljivo čakal v avtobusu, peljal na Mlino,kjer nas je čakala pletna,ki nas je odpeljala na otok,ki je enkraten kulturno zgodovinski spomenik. 

Na naš edini slovenski otok se lahko popeljemo z edinstveno blejsko pletno.To je starodobno plovilo zgrajeno iz lesa.Prvo pletno so zgradili okoli leta 1590.Še danes izgleda kot nekoč,le da je pleteno streho(po kateri je tudi dobila ime) nadomestila uporabnejša platnena streha.

Malo gotsko cerkvico z velikim prostostoječim zvonikom so na južni strani otoka zgradili leta 1465.

Še pred pokristjanjevanjem je bilo na otoku slovansko svetišče – tempelj boginji Živi,ki je bila boginja ljubezni.Po pokristjanjevanju leta 745 so bili prisiljeni zamenjati mnogoboštvo za krščansko vero.Zato so boginjo Živo zamenjali s krščansko različico Marijo.Ob 99 stopnicah so na levi strani zgradili še malo Marijino kapelo,kjer so ljudje prav tako lahko molili.

Tako imenovani »zvon želja« so leta 1534 vlili v italijanski Padovi.Nekako v tem času je na blejskem gradu živela mlada,neutolažljiva vdova.Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero.Zbrala je vse svoje srebro in zlato ter dala vlit zvon za kapelo na otoku.Vendar tja žal ni prispel.Hud vihar ga je potopil z ladjico in čolnarji vred.Še dones pa se včasih v jasnih nočeh oglaša iz globin.Obupana vdova je po nesreči prodala vse  svoje imetje,izkupiček darovala za novo cerkev na otoku,sama pa stopila v samostan v Rimu.Tam je pobožno živela do smrti.Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na blejski otok.Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni«gospe z jezera« se mu želja uresniči.Taka je legenda o zvonu,ki izpolnjuje želje. 

Noč je bila popolnoma jasna in nebo posuto z miljon zvezdicami,tako,da bakel ki smo jih imele s seboj sploh nismo rabile.Čolnar Jože nam je na otoku celo odprl cerkvico,kjer je vsaka s svojo željo v mislih in srcu tudi obredno potrkavala.Še zadnjih 99 stopnic nas je ločilo do pletne,ki nas je popeljala nazaj do Mlina.Utrujene in zadovoljne smo se vrnile v minibus,ki nas je odpeljal domov.

Res dekliščina,ki si jo bomo vse zelo dobro zapomnile………

Zadnja dva dni sem bila prosta.Vreme je bilo slabo,zato sem vecji
del dneva prezivela pred televizijo in za kompjuterjem.

Gledam jaz,dva dni nazaj,prenos iz drzavnega zbora.In ne morem verjet svojim usesom.

Gospod Jelincic,se jezen obrne k Skoljcu in mu rece:

“Pojdite se ven podojit,da se boste malo umiril!”

 Kaksen insult!Kaj pa je s tem Jelincicem narobe?

 Ali res nimamo nikogar drugega,ki bi se znal primerneje izrazati?In ne navsezadnje,kako so lahko taki prostaki sploh poslanci?Ce se ne motim je izrazanje del kulture in bi moralo biti v parlamentu nekaj osnovnega.Tisti,ki odlocajo v imenu ljudstva,bi lahko pa res,vsaj malo,pazili na svoj vokabular. 

Besna in zalostna hkrati.

Ballare con le Stelle ali zvezde plesejo na RAI 1 v sobotih ob 22h.In ta oddaja traja ze kar nekaj casa,vsaj midva z M. jo spremljava ze celo vecnost.

Moram priznat,da nisem bila zelo presenecena,ko sem na SLO 1 v oddaji Maria Galunica “Spet doma”,opazila,da so oddajo dobesedno skopirali.Al pa se morda jaz motim?No pa tudi,ce so kupili licenco,bi se lahko potrudili in jo naredili vsaj malo bolj zanimivo.

Sploh nisem sovrazno naperjena proti oddajam,ki so licencne.Saj tudi Milijonar ni bil Slovenska pogruntavscina,ampak,ga je pa Jonas zacinil,da ga je gledalo mlado in staro.In to z uzitkom.Ampak tole v “Spet doma” je pa ziva groza.In sam koncept oddaje je….pa saj sploh ne najdem pravih besed.Ker karkoli bi povedala,bi bila samo zaljiva.To pa ne zelim biti,ker,ce se fant trudi,mu navsezadnje ni za zamerit.Pol se mi prej smili in bi mu bilo potrebno pomagat….

In jaz sem si “ustimala” Hotbird zato,da bom videla SLO1 in 2.Pa prakticno nisem prav veliko pridobila,itak se naprej gledamo vse drugo,samo SLO bolj malo.

Padam skozi casovni lijak.

In pristanem na samotni obali zelja.

Mehki dotiki in vroci poljubi

mi krajsajo pot,

ceprav nikogar ne vidim 

in nikogar ne slisim.

S pozibavajocimi koraki se odpravim naprej……

M. je sel ze prejsnjo sredo sluzbeno v Helsinke,jaz pa sem se mu pridruzila v petek.

Dogovorila sva se,da si greva konec tedna ogledat razstavni salon Honk,ki je oddaljen slabih 60km severno od Helsinkov.Honke so okolju prijazne, lesene bio hise.Najbolj se vklapljajo v naravno okolje.Torej hisa,ki definitivno ne pase v mesto.Recimo v Sloveniji vidim Honko nekje na Gorenjskem ali pa kje pri Logatcu,na Zaplani ali v Kocevju,…,skratka tam kjer je narava.

Ze v cetrtek zvecer sem peljala Maksa v pasji hotel.V Vierenheimu sem odkrila cudovit  hotel,kjer imajo kuzonarji res vso komoditeto.Stane sicer 20 eur na noc ampak kuza ima svoj kavc,celice so ogrevane,ciste in ne smrdijo.Prinesem se njegovo odejo,nekaj igrac in hrano,tako da se bo pocutil cimbolj domace.

 V petek zgodaj zjutraj jo mahnem na Frankfurtsko letalisce in poletetim na sever.Po dobrih dveh urah letenja in eni uri casovnega zamika smo pristali v Helsinkih. Vreme je slabo,oblacno,mrzlo in prav nic prijazno.Ker je M. delal do poznega popoldneva sem imela cel dan za „kruzanje“ po mestu.V velikih mestih se znajdem zelo dobro.Najprej sem sla na zeleznisko postajo po plan mesta,ki pa je bil zal v finscini.Komplicirano!Pa vseeno ne tako zelo,da se clovek ne znajde.

Lakota me je gnala v prvi „fast food“,ki ga drugace sovrazim.Tam pa se name nalepi cudak,srednjih let in drobne postave.Rezi se in neprestano nekaj blebeta.Morda  bo pa uporaben si mislim in se vklopim v pogovor.Zvem vse mogoce traparije,da se trenutno ukvarja z igranjem kitare,da je bil njegov oce operni pevec,da hujsa(ze tako cisto shiran)in da se ni nasel prave,za skupno zivljenje.Ime mu je Henrri in vsake toliko ga strese glasen kolericen smeh.Cudaki „all over the world“ si mislim potiho.

Kam bi sla rada,me vprasa.Ce se le da “outdor”,ker se mi po muzejih in galerijah ni hodilo.Pokaze mi  nekaksem polotocek,sicer ven iz mesta enih 10km.Imenuje se Seurassari Folison(naj me vrag,ce znam citat njihove besede)Pravi,da so tam postavljene lesene hiske v kakrsnih so Finci ziveli nekoc.Hiske naravnih velikostih in zraven,da tocno pise s katerega predela finske hiska prihaja.Henrri mi se pokaze,kje je stari del mesta,kje je najbolj razvpit soping center,kje se  dobro je in kje je dober “live jazz club”.Dosti za dones si mislim in se na hitro poslovim.

Z avtobusom se peljem kaksne pol ure in izstopim na zadnji postaji.Otocek je s kopnom povezan z dolgim lesenim mostom.Nice!Na otocku pa lesene hiske,majhne,velike,barvaste,kicaste,malo manj kicaste,stare in take kakrsne gradijo se dones.Zares zanimivo.Povsod veverice in sinicke,ki se obiskovalcev sploh ne bojijo.Nasprotno pridejo tako blizu,da se jih lahko dotaknes in slikas.

Ker se zacne vecerit ze po tretji uri,jo mahnem nazaj v mesto in zavijem v nekaksen ljubljanski Konzorcij.Ogromna  knjigarna,kjer najdem vse kar me zanima in veliko knjig tudi v anglescini.Zgodovina,filozofija,psihologija,ezoterika in gastronomija.Knjige so moja velika ljubezen.Tudi s seboj sem vzela eno,da mi je delala druzbo na letalu.Ko se je trgovina zaprla sem se odpravila v hotel.

Zjutraj vzameva “renta car” in se odpraviva 60km severno od Helsinkov,kjer je razstavni salon Honk.Obupno zebe,piha in pada sneg.Pricaka naju prijazen prodajalec s katerim sva bila ze predhodno dogovorjena.

Razstavljenih imajo vsaj deset his razlicnih velikosti,od 60m do 200m bivalne povrsine.Hise so ogrevane in opremljene,tako,da dejansko dobis obcutek kako taka hisa izgleda.Jaz sem se najbolj bala,da bo vse skupaj izgledalo,kot kaksen malo vecji lesen vikend,vendar sem bila prijetno presenecena.Vse je narejeno zelo kvalitetno,lahko se izbira med okroglimi(bolj za brunarico)in pravokotnimi bruni(bolj za bivalno hiso) razlicnih debelin.Hiso ti pobarvajo v zeljeno barvo,izbor oken,vrat,kljuk,parketov….,pa je ogromen.Kvadratni meter hise stane v Sloveniji cca 1000eur,na Finskem pa je drazje cca 1500eur,ker so tam storitve zelo drage.

Na sploh je Finska draga.Vsaj meni se je v primerjavi z Nemcijo zdela veliko drazja.To pa zaradi visoke davcne stopnje,ki jo imajo na Finskem.Drago je vse,hrana,pijaca,vse storitve,knjige,hoteli,kar pa je presenetljivo,obleke stanejo priblizno enako kot v Nemciji ali drugod po Evropi.

Kako izgledajo honke si lahko ogledate tudi na njihovi spletni strani:www.honka.comDrugace pa imajo predstavnistvo tudi v Ljubljani na Presernovi.

Priporocam vsem,ki zelite ziveti zdravo in ki zelite okolju prijazno hiso.

Ne, pri nas smrcita kar dva – stereo.

V nasem gospodinjstvu smo trije pravnomocni clani.M.,moj sostanovalec,koruznik,ljubimec,moz,prijatelj,varuh…..in Maks,len in star crn labi,obupno scrkljan.

Zivimo zelo dinamicno zivljenje in nenehno potujemo po Evropi.Dneve si krajsamo se z obveznim delom in sportnimi aktivnostmi,katerih pa se zadnje case udelezujem bolj sama kot v njuni druzbi.Za to pa,da je pestro tudi ponoci,zelo dobro poskrbita M. in Maks.

Kaj hitro,ko se pogasijo luci,zacne najprej zagat M.Dogovorjena sva,da ga nezno opozorim in ko se obrne,zamenja polozaj,se meni obeta mojih pet min,da lahko zaspim.In glej ga zlomka iz predsobe,kjer ima Maks svoje sobane se ponovno zaslisi smrcanje.Do njega nisem tako ljubezniva in se zaderem:“Maks mirr..“Kuza se zbudi,se obrne na drugo stran in zaga naprej.

Besno pograbim blazino in odejo in grem spat v delovno sobo.Zjutraj pa se mi ze navsezgodaj,namesto nasmeska,vlece surla po tleh in na celu mi pise: Matr,spet sem zaradi vaju spala v delovni sobi.

Zjutraj vedno najprej prizgem radio.Nisem ravno ljubiteljica komercialnih radijskih postaj,vendar zjutraj pride prav,da sem na tekocem s prvimi novicami,o vremenskih razmerah in o razmerah na cestah.Dobro je biti informiran o stanju na cestah,saj redno obvescajo o zastojih,ki so lahko dolgi tudi do 15km.Vendar nimas kaj,tako pac je.Kaj pa ces drugega pricakovat,tu je najbolj naseljen predel Nemcije in to spada zraven.Se vedno bolje kot v LA-ju,kjer sem za za razdaljo 50km porabila skoraj uro in pol,avtoceste se razume. 

Na podrocju kjer zivim imata monopol dva radia,prvi je radio Regenbogen in drugi RPR 1.Tako eni,kot drugi uporabljajo vse mozne zvijace,da bi pritegnili cimvec poslusalcev.In kot vedno je seveda denar tisti,ki je sveta vladar.

RPR 1 ima Many Marcusa.Many Marcus klice nakljucno izbrane telefonske narocnike stacionarnih telefonov.Vsako uro poklicejo srecneza,ki si lahko prisluzi 10.000 eur samo s tem,da se po telefonu oglasi z „Hallo RPR 1“.In seveda je teh srecnezev zelo malo.Ker se navadno ljudje predstavijo po priimku ali vprasajo kdo je na drugi strani.Velja pa seveda samo „Hallo RPR1“.

Radio Regenbogen pa ima skrivnostni zvok.V studiu posnamejo,recimo kako se slisi,kadar lupimo korenje ali pa,kako se slisi ko odpremo konservo ali pa recimo,kako se slisi ko pade led v kozarec…..Tak zvok spustijo v eter in ljudje imajo enkrat na uro moznost ,da poklicejo v oddajo ter ugibajo.Zacnejo z 2000 euri, vsako nepravilno ugibanje poveca zadetek za 100eur.Zadnjic je neka gospodinja tako priigrala 48.700 eur.Najvecji zadetek do sedaj pa je baje cez 50.000 eur.In da je stvar se bolj bizarna,pred napovedjo predvajajo krike veselja,ko  kateri od poslusalcev ugane zagonetko.

Vcasih imam obcutek,da vsi poslusajo RPR1 in Regenbogen.Vsak zeli biti poklican ali pa prodreti do oddaje in ugibati o skrivnostnem zvoku.Ko se pogovarjam s sodelovci in znanci med njimi ni nikogar,ki nebi vedel za ti dve radijski igri.

In seveda je bila moja prva misel,da moram to nujno napisat v blog.Kaj takega,bi se kdo lahko  spomnil“ tudi v Sloveniji.Ce so se „spomnili“,da lahko „Zvezde plesejo“ in TV voditeljice in manekenke kuhajo…… Jaz samo ne razumem,a vsi tisti ki kopirajo iz tujih oddaj mislijo,da noben Slovenec ne gleda RAI(1,2,3),ZDF,Retequattro,Canale5…no pa nebi nastevala.

A teh ljudi ni nic sram,da so tako nekreativni in da se ne morejo spomnit kaj bol izvirnega?Ja najlazje je skopirat in biti za to se placan…….

Pred stirimi leti pojma nisem imela kaksen narod so Nemci.Veliko sem sicer slisala,vendar v glavnem verjamem edino svojim obcutkom.Spoznavanje z njimi se je zacelo,ko sem se preselila v Rheinland Pfalz v eno od sedemnajstih nemskih dezel.

Imam krasno pozicijo,saj sem oddaljena od Pariza stiri ure voznje z avtom,do Strassbura porabim dobro uro,do Prage stiri,do Zuricha tri,do Frankfurtskega letalisca,od koder pa lahko poletim kamorkoli po svetu, pa dobre pol ure.Prednost je torej strateski polozaj.

Podrocje je poznano kot trikotnik Heidelberg,Mannheim,Ludwigshafen in steje nekaj manj kot 1,7 milj prebivalcev.Mannheim je v drugi dezeli in se imenuje Baden Wurtenberg.Meja je reka Ren.Pfalz je najbolj poznan po svojem vinogradnistvu in od tu prihaja,nam najbolj znan,Riesling.

Nemci imajo zelo polno zgodovino in na podrocju v katerem zivim si je skoraj obvezno ogledati veliko katedralo v Speyer-ju,kjer so bili v 11.stol  kronani prvi nemski kralji,prej imrepiatorji.Teh katedral je kar nekaj na tem podrocju,ena vecjih je se v Worms-u,Nemci pa jim recejo Dom.

Leta 1518 Martin Luter obisce Heidelberg in s tem prinese protestantizem prav do teh krajev,zato tu najdemo veliko stevilo protestantskih cerkva.Drugace pa se tukaj praznuje praznike rimskokatoliske cerkve in so tudi dela prosti dnevi.

Heidelberg je zelo znano univerzitetno mesto in je eno redkih,ki ga zavezniki med drugo svetovno vojno niso sesuli.Ponos in vzor Nemcije.Mesto je poznano po velicastnem gradu,ki so ga gradili od 9-12 stol.Dones je grad restavriran,se vedno pa ga popravljajo.V notranjosti je urejen najvecji muzej lekarnarstva v Nemciji.Mesto deli reka Neckar,na eni strani je staro mestno jedro na drugi pa tako imenovana pot filozofov,kamor se je hodil inspirirat ze Goethe in druga imena takratne umetniske elite.

Ne smemo pozabiti na Gutenberga,ki velja za izumitelja tiska in se je rodil v Mainzu.Zaradi slabih odnosov z oblastmi jo je zavoljo tega popihal v tujino.Spomenik so mu veliko kasneje postavili v Strassburu.So pa se dones med tiskarji zelo cenjeni in poznani Heidelberski tiskalni stroji in druge masine,za pripravo klasicnega tiska.

V Schwezingenu so imeli Heidelberski grofje svojo letno rezidenco.To je cudovita grascina z ogromnim grajskim vrtom.Sem so se hodili hladit ubogi plemici,ko je bilo v Heidelbergu prevroce.Grascina je znana tudi po tem,da je imel tukaj,Mozzart enega izmed svojih prvih koncertov.

V srednjem veku je bila inkvizicija smrt s koso.Leta 1487 je izsla najbolj znana knjiga zoper carovnice  Gorjaca carovnic (Malleus maleficarum),ki sta jo napisala dva nemska inkvizitorja Sprenger in Institoris po narocilu papeza Inocenca III.Obtozene so bile zenske vseh starosti,tako lepe in mlade,kot stare in grde.Obtozevali so jih,da jedo otroke,da se parijo z hudicem,da pripravljajo carobna zeliscna mazila,da letajo na metlah in se za mnogo drugih neverjetnih stvari.V knjigi so bila opisana vsa sredstva(seveda mucilna),da bi uboge zenske priznale,za kar so jih obtozevali.Vecina njih je pomrla med mucenjem,tiste najbolj uporne pa so sezgali na grmadi.Najvec carovnic je bilo sezganih med leti 1590 in 1700.Smrti  je za las usla mati velikega astronoma,genija svojega stoletja Johanna Keplerja.Sest let je trajal boj za zivljenje stare zenice in Kepler je moral napeti vse moci,da jo je iztrgal iz rok rabljev.Veliko je seveda pripomoglo dejstvo,da je bil Kepler v skrivnostni sluzbi pri cesarju.

O dogodkih med drugo svetovno vojno so Nemci zelo redkobesedni in se mocno zavedajo temacnosti tega obdobja.Prav na racun druge svetovne vojne,je zanimiv naslednji dogodek,ki mi je dal misliti kako mucen je za Nemce spomin na preteklost.M. dela v eni izmed vecjih nemskih multinacionalk.Ima pomembno delovno mesto,ki vkljucuje tudi solanje novih kadrov.Na enem izmed predavanj je Supply Service zamenjal s kratico SS in vecina slusateljev se je vzdignila in protestirala,ces,da SS servis pa ze ne bodo.

Nemci so me izjemno pozitivno presenetili,saj so zelo prijazni,strpni,delovni in zelo racionalni.Niso razsipni in zelo pazijo na vsak cent.Redko se  prepustijo custvom.Niso kreativni in se strogo drzijo napisanih pravil,kar pa ne pomeni,da nisem srecala nobenega umetnika.Kar precej jih je,vendar se ne izpostavljajo.To so ljudje z barvami,ljudje,ki imajo mocno razvit cut do estetike.Umetniki so ljudje,ki so drugacni.Vasj za mene.

Med Nemci se pocutim zelo dobro,zdi se mi,da zivljenje tukaj poteka pocasneje in bolj umirjeno,kot kjerkoli kjer sem zivela do sedaj.Najbolj sem hitri tempo obcutila v LA-ju in New Yorku,najbolj pocasi pa sem zivela v Beogradu in Vrscu v Srbiji.Tukaj v Nemciji je tempo zivljenja dokaj umirjen,ni evforije in nestrpnosti.

Edino kar tukaj zelo pogresam so hribi.Prav tu kjer zivim se zacne ravnina in ni vecjih vspetin.Seveda imajo tudi Nemci gozd,znan kot Schwarzwald,vendar porabim kar tri ure,da pridem do tja.Kadar pa pridem domov na obisk,se redno odpravim v hribe,ki pa nam jih v blizini Radovljice ne manjka.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!